Diderot: Pismo o slepih tistim, ki vidijo

Že dolgo časa sem imela v planu prebrati Diderotov esej na temo slepote. Danes sem ga našla med čiščenjem in abecediranjem knjižničnega gradiva za odrasle v leta 1951 izdanih Izbranih delih.
Diderot je pismo napisal leta 1749, potem, ko je znanstvenik Réaumur operiral od rojstva slepemu mreno. Okoliščine niso bile ravno zelo znanstvene in so Diderota rahlo razhudile. Na koncu koncev je celo pristal v zaporu za tri leta.
V njem razglablja o tem, da imajo slepi svojo lastno "slepo identiteto" in nič občutka nezmožnosti. "Problem" njihove slepote in želje po ozdravljenju je bolj v tistih ljudeh, ki vidijo.
Opisuje namreč srečanje (nekako mi ni jasno, ali je bilo to srečanje resnično) s slepo osebo, ki jim je dajal zelo zanimive, pametne odgovore na vsakdanja vprašanja: "Kaj je to zrcalo (priprava, ki odseva stvari daleč od njjih, če stoje v primernem odnosu nanjo. Podobno kot moja roka, ki pa mi jo je treba položiti na predmet, da ga čutim), kaj so to oči (je primerjal s palicami)..."
str. 519... Vprašali so ga, če bi imel oči. "Raje bi imel dolge roke: zdi se mi, da bi me roke bolje poučile o vsem, kaj se dogaja na luni, kakor vaše oči ali vaši daljnogledi; razen tega prej nehajo gledati kakor tipati. Zato bi veliko rajše imel, da se mi izpopolni čutilo, ki ga že imam, kakor da bi dobil tisto, ki mi manjka."
str. 521... "Zglajenost predmetov ima zanj prav toliko odtenkov kot zvok glasu in prav nič se ni treba bati, da bi svojo ženo zamenjal za katero drugo, razen če bi bil na boljšem ob zamenjavi."
Tu se spomnim na moj poročni dan, ko so nama prijatelji naredili kviz mladoporočencev, kjer sva morala z možem ugotavljati: mož, kateri komolec je moj in jaz, katero koleno je njegovo (med petimi izbrankami/izbranci). Ni nama uspelo.
Nazaj k eseju. Diderot nato opisuje slepega profesorja matematike in fizike Nicholasa Saundersona in njegov način zapisovanja številk, računanja površin... s pomočjo pozicij majhnih in velikih buck v kvadratu.
Verjetno najbolj znan pa je po razmišjanju, kaj bi se zgodilo, če bi zrel od rojstva slep mož imel pred sabo kocko in kroglo, ki jo je prepoznal s tipom. V nekem hipu bi spregledal in vprašanje je, ali bi ta dva predmeta prepoznal samo z gledanjem. Didero pravi, da ni prvi razmišljal o tem. Gospod Molineux in Locke sta oba skupaj z Diderotom menili, da ju ne bi prepoznal, opat Condillac meni nasprotno oz. drugače.
Pismo zaključi:
str. 568 ... Ne uganem, zakaj se svet ne naveliča brati in se pri tem nič naučiti, razen če ni to iz istega razloga, kakor vam imam čast že dve uri pripovedovati, ne da bi se kaj dolgočasil in ne da bi vam kaj povedal.
Pozdravljam vas v silnem spoštovanju, gospa, vaš najponižnejši in najposlušnejši služabnik.

Nato v Dodatku prejšnjemu pismu, ki je bil napisan 33 ali 34 let kasneje, našteje še nekaj svetlečih "slepcev", njihovih sposobnosti in razmišljanj.

Tudi jaz se sprašujem, zakaj tako rada berem, pa se nič ne naučim. Branje mi je pobeg od realnosti. Verjetno še kar zdrav pobeg. Še kar zdrav pa zato, ker se premalo gibljem. Tako zapisovanje zanimivih misli mi nekako da upata, da mi vsaj malo več ostane v možganih. Učiti druge je eden izmed najboljših načinov učenja, kajne?

O delu

tale izsek o Delu iz Preroka Kahlil Gibrana je tudi nekako povezana z mojim delom...
str. 32
...
Dejali so vam tudi, da je življenje temá, in ko ste utrujeni, ponavljate to za njimi.
In pravim vam, da je življenje resnično tema, razen tam, kjer je zagon.
A vsak zagon je slep, razen tam, kjer je znanje.
In vsako znanje je prazno, razen tam, kjer je delo.
In vsako delo je jalovo, razen tam, kjer je ljubezen.
In ko delate z ljubeznijo, se povezujete sami s seboj, drug z drugim in z Bogom.
...
str. 92
Toda vi ne vidite in ne slišite in dobro je tako.
Tančico, ki prekriva vaše oči, bo odstrla roka, ki o je stkala,
in glino, ki zapira vaša ušesa, bodo zdrobili isti prsti, ko so jo zgnetli.
In videli boste.
In slišali boste.
Vendar ne tožite, ker ste spoznali slepoto in naj vam ne bo žal, da ste bili gluhi.
Kajti ta dan boste spoznali skrite namene vseh stvari in blagoslavljali boste temo, kot bi blagoslavljali luč.

Gibran , K. (1986). Prerok. Maribor: Župnijski urad sv Magdalene.

Tablice, voščene tablice

Že kar nekaj časa je v zraku nevro-znanstveno raziskovanje na temo prehitrega pisanja na računalnik in slabe motorike ter s tem povezanega slabšega razvoja možganov. Mislim, da me ta tema raziskovanja še čaka. Razmišljala sem le o tem, da slepi in slabovidni dokaj hitro presedlajo na elektroniko. Seveda, omogoča jim lažje komuniciranje s svetom. Po eni strani smo kar ponosni, da tako ven štrlijo, medtem ko se ostale šole šele navdušujejo na uporabo računalnikov, tablic in podobno. Vendar imajo v primerjavi s slepimi in slabovidnimi z začetka 20. st. bistveno manj ročnih del (no dobro, takrat tudi računalnikov še ni bilo). Mislim, da so vsa ročna dela nekako izumrla v 70h z uvedbo enotnega učnega načrta, ki je le malo prilagojen zanje (za kogarkoli! Če pogledate v Ameriko, se ukinja telovadba, likovni, glasba in odmori in gre vse le na pomnjenje preko branja). Torej, v Sloveniji smo pristali na dveh urah likovne umetnosti na teden do 5. razreda, kasneje le ena. Hmmm. Je to dovolj ročnih spretnosti za razvoj finomotoričnih spretnosti? Ne. Verjetno bi moral učni načrt za slepe in slabovidne vsebovati bistveno več ročnih spretnosti. Ne zato, da bi našli poklic (kar je lahko stranski učinek) ali pa neko lastno ustvarjanje (spet stranski učinek) temveč predvsem zato, da pomagamo razširjanju možganskih povezav. Če bolje pomislim, to ne velja le za slepe in slabovidne temveč celotno računalniško generacijo.
In tako v svojem prostem času izumljam, pogrevam stare izume... Na plan sem privlekla idejo o antični voščeni tablici.

Risanje na voščeno tablico

In se učimo pravilnega držanja pisala (na fotografiji ni pravilna drža), orientacije na podlagi (zelo pomembna potem, ko res presedlaš na pravo tablico in moraš v zgornjem desnem kotu dvakrat potapkati, da se ti odpre ne vem že kaj vse). Razmišljamo o matematičnih problemih krivih in ravnih črt ter podobno.

Za risanje potrebuješ modelirko ali pa kar kitajsko paličico za jest ter lopatico za hitro brisanje

Leseno deščico, malo večjo kot A5, mi je naredila Zavodska mojstrica Veronika (hvala) z okvirčkom visokim 5mm. Doma pa sem jo zalila s stopljenim voskom. Orodje, ki mi je bilo všeč za risanje so tanke in debele modelirke ter (plastični) noži z žagicami, a za le-te potrebuješ že veliko moč v prstih.
-  Frigelj, J. Branje in pisanje tesno povezana. Šolski razgledi, letnik LXVI, 8. maj 2015, številka 09 
http://www.solski-razgledi.com/clanek.asp?id=5876
- Brierley, D. L. Pisati ali ne pisati. Svitanje, pomlad 2012, letnik VIII, številka 1
http://www.svitanje.si/2012/04/pisati-ali-ne-pisati

Pisane črke

Pri likovni umetnosti v razredu slabovidnih in enega slepega govorimo tudi o tem, kaj se vidi kot črka. Tudi pisane črke. "Pisane?" vpraša slepi učenec. "Imajo veliko barv?"  Joj, moj avtistični način razmišljanja ni znal obrazložiti, zakaj jih imenujemo pisane. Ja, napisane so, a glej ga zlomka, saj tiskane črke tudi lahko napišemo, pa jih ne imenujemo pisane?