Tipna slika v Narodni galeriji

Na Ta veseli dan kulture, ki je bil 3. 12. 2014, nas je Narodna galerija prijazno povabila, da jo ob 17.00 uri obiščemo. Predstavili so prvo tipno sliko prilagojeno za slepe in slabovidne obiskovalce v njihovi lasti.
Pri oblikovanju Luize Pesjakove je sodelovala Tjaša Krivec, ki je "kriva" tudi že za portret Sisi v Celjskem muzeju pa tudi Barbara iz projekta Dostopnost do kulturne dediscine ranljivim skupinam. 
Pred sliko Luize je posebno stojalo, na katerem je rahlo pomanjšana tipna slika z obrazložitvami. Na njenem desnem robu so primerni tekstila, ki je upodobljeno. Na stojalo je pritrjeno tudi majhno povečevalno steklo ter slušalke, kjer je zvočni opis slike. Tako na hitro se mi je zdelo, da je to nekaj najboljšega, kar sem videla prilagojenega za slepe v zadnjem času na slovenskih tleh. Bravo! Bomo pa še preverili tudi z našimi učenci.

3. december - Svetovni dan invalidov

Že od leta 1992 vsako leto 3. decembra obeležujemo mednarodni dan invalidov. Združeni narodi so ga preimenovali v International Day of Persons with Disabilities, torej nekako mednarodni dan oseb s posebnimi potrebami. Pri nas pa smo še vedno pri ne-veljavnih osebah (invalidih). Namen mednarodnega dne je promocija razumevanja problematike invalidnosti in letos poteka pod geslom Gradimo skupaj Evropo brez ovir (malo drugačna tema kot pa piše na UN: Sustainable Development: The Promise of Technology / Trajnostni razvoj: Obljuba tehnologije). 

Dan se pokriva s Prešernovim rojstnim dnevom, ki ga kulturne ustanove praznujejo kot Ta veseli dan kulture in večina ima organizirane posebne dogodke, proste vstope... Tako smo na Zavodu za slepo in slabovidno mladino Ljubljana organizirali osnovnošolski kulturni dan. Pa mislite, da je kaj prilagojeno? Bera izbora je boga. Eno veččutno vodstvo ob 11h je že zasedeno, drugo je prilagojeno samo za starejše, torej gre lahko le naš 9. razred. In ostalo? Ostalo pa je v rokah naših razredničark. Daleč smo še od razumevanja problematike "neveljavnosti". 

Svet pod prsti

V torek so v Mestnem muzeju v kavarni (daleč stran od oči) po rahlo predolgem kulturnem uvodu odprli razstavo z naslovom Svet pod prsti, ki jo je pripravila Aksinja Kermauner. Razstava bo na ogled do 20. 12.
Razstavljene predmete so izdelali študentke in študenti Inkluzivne pedagogike na Pedagoški fakulteti v Kopru Univerze na Primorskem v letih 2011 do 2014 pod mentorstvom dr. Aksinje Kermauner (Metode dela s slepimi in slabovidnimi) in dr. Janje Plazar (Učenje naravoslovja v inkluzivnih oddelkih). Avtorske tipne slikanice so bile zasnovane v okviru projekta AKTIV, med seboj različnih, a enakopravnih (financiran iz strani Ministrstva za kulturo in EU, ESS skladi, prijavitelj društvo ŠKUC, vodja projekta Katja Sudec) - za spodbujanje demokratičnega emancipiranega dialoga med ponudniki kulturnih dobrin in obiskovalci v sklopu ekipe AKTIV III pod mentorskim vodstvom dr. Aksinje Kermauner ter dr. Jerneje Herzog, avtorji pa so študentke in študenti Likovne pedagogike Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru.
Mogoče ni čisto vse primerno za slepe, a presodite sami.

Cvet sodelujočih

Sebastjan Kamenik je odlično povezoval, Roman Zupančič pa zaigral

Kako nastane tipanka

Toliko časa že predavam o gradivu za slepe, pa tako malo tipank sama uspela narediti. Čas, čas. Berem in se izobražujem na temo sestavljanja zgodb in me je tako zmotiviralo, da imam kup listkov z zapisanimi idejami. A ob listkih se že slabo počutim. Teorija mi kar puhti ven skozi ušesa. Pa dajmo to teorijo malo v prakso spet spravit, da jo preverimo. 
Ne, sem si rekla, kar na delo se bom spravila. Drugače bom čez nekaj let lahko žalostno rekla: O to sem pa tudi jaz mislila narest!

Končno bodo gumbi, ki si jih spravljam že leta, prišli do izraza.V Müllerju sem si kupila rahlo oguljen foto album. Vmesni lističi na žalost ne gredo tako lepo ven, pa tudi cena na ovitku je potegnila barvo dol (ene študentke so sledi rešile s črnim lepilnim trakom). Toliko o mojem varčevanju. Ideja o zgodbi pa se je v glavi še naprej razvijala. Preštela sem liste v albumu, jih v mislih združevala, da so postali trši in ugotovila koliko enakih gumbov potrebujem za istega akterja. 

In borbo za glavno vlogo akterja z imenom Mala je dobil modri gumb!

To je bila nepravična tekma. Zmagal je le zaradi številčnosti. Obljubim drugim gumbom, da bodo tudi oni dobil zgodbo. Torej vzela sem vse ostale gumbe in jih vrgla na mizo, pa šivanke, sinove škarje in niti za vezenje.

Na računalnik sem napisala ogrodje in ga poslala dragemu, da mi ga pogleda. 

Zgodbo sem razdelila na ilustracije ter napisala kdo se v njih pojavi. Šele ko sem zapisala mi je začelo v glavi razbijati opozorilo, da prozorna barva ne bo dobra v kombinaciji s črno na temni podlagi .

Ob sestavljanju družine sem kmalu zelo načrtno začela razmišljati s katero barvo jih bom šivala in na kakšen način. Ob ilustraciji se lahko tako pogovoriš (in ta vprašanja sem tudi zabeležila) komu je Mala podobna in po čem ter komu so podobni njeni starši? In potem sem začela šivati, lepiti...

Predstavitev družine

Šivala in vozlala sem gumb po gumb.

Zalepila strani skupaj, da se vozli skrijejo in da list postane trši.

Trak sem kar požgala po robovih, da se ne para naprej.

Ali najdeš Malo? Čutiš razliko v temperaturi posameznih gumbov?

Najprej sem gumbe postavila na papir in uredila kompozicijo.

In potem našla enostavnejše šivanje gumbov - kar vse skupaj povežeš.

Temni in rdeči gumbi, katerih je več? In kje je Mala?

 So vse rdeče barve enake? Kaj pa temne, razločiš odtenke? Hude vaje vida. Pa nič politike prosim.

Koga je srečala?

itd... razčistit moram zgodbo, lepila mi bo zmanjkalo in je že naslednji dan, po mojem grem lahko spat.
Tekst moramo še skombinirat z vidnim tekstom (v povečanem tisku). To pomeni kar nekaj zafrnkacij na računalniku, tiskalniku in prob tiskanj na navadnem papirju, preden se  stvar zares natisne. Na tak način tudi ugotoviš, ali pride ves tekst na eno stran. Vidni tekst nad brajevim in ne čez.Ali gre v tiskalnik 160g, več? Kje dobiti pravo kremno barvo papirja?
Rezultat je simpatična unikatna knjiga, ki jo je lepilo in šivanje rahlo zmečkalo.

Predpriprava za inkluzijo - zgodovinski pogled

Osnove za inkluzijo v družbi naj bi se začele z Univerzalno deklaracijo človeških pravic iz leta 1948. Dokument so začeli sestavljati že leta 1946 pod vplivom grozot druge svetovne vojne.
Nato so na Svetovni konferenci o posebnih potrebah leta 1994, organizirani v Salamanci, Španiji ponovno potrdili, kar so že leta 1948 zapisali ter obnovili obljubo, ki je bila zapisana leta 1990 na Svetovni konferenci Izobraževanje za vse. Novosti, ki si jih lahko preberete v pdf formatu Salamanške izjave in okviru za akcijo pri izobraževanju posebnih potreb so predvsem da običajne šole sprejmejo vse otroke, ne glede na fizične, intelektualne, socialne, emocionalne ali jezikovne sposobnosti (stanja).
Nato je tu Dokument Izobraževanje za vse iz leta 2000.
Lizbonska strategija 2002
Konvencija o pravicah oseb s posebnimi potrebami, OZN, 2006

Pri nas pa
Bela knjiga o izobraževanju 1995
Zakon o OŠ iz leta 1996, 2004
Zakon o usmerjanju iz 2007, 2010, 2012, 2013

Nov pravilnik o pripomočkih

P R A V I L N I K o tehničnih pripomočkih in prilagoditvi vozila
objavljen v Uradnem listu št. 71/2014 z dne 03.10.2014
II. TEHNIČNI PRIPOMOČKI

2. člen

(upravičenci do tehničnih pripomočkov)

(1) Do tehničnih pripomočkov so upravičene senzorno ovirane osebe, to so slepe, slabovidne, gluhe, naglušne in gluhoslepe osebe, ki lahko uveljavljajo pravice po predpisih, ki urejajo invalidsko ter zdravstveno varstvo in zavarovanje in te pripomočke potrebujejo v življenju za premostitev komunikacijskih ovir za omogočanje varnega in samostojnega življenja (v nadaljnjem besedilu: upravičenec do tehničnih pripomočkov).

(2) Upravičenci do tehničnih pripomočkov lahko uveljavljajo pravico do posameznega tehničnega pripomočka, če izpolnjujejo pogoje, določene v tem pravilniku, in je tehnični pripomoček naveden na listi tehničnih pripomočkov, ki je kot priloga 1 sestavni del tega pravilnika.

v listi so našteti naslednji naši pripomočki (prepisano): govoreči kalkulator, indikator svetlobe, prenosna elektronska lupa, sinteza slovenskega
govora, ura za slepe osebe, ura za slabovidne osebe, govoreči diktafon, govoreča osebna tehtnica, govoreča kuhinjska tehtnica, programski vmesnik za uporabo osebnega računalnika za slepe osebe, programski vmesnik za uporabo osebnega računalnika za slepe osebe, programski vmesnik za osebni računalnik za povečavo in branje, programski vmesnik za osebni računalnik za povečavo in branje, mobilni telefon, tablični računalnik, prenosni osebni računalnik.
http://www.uradni-list.si/1/content?id=118993#!/Pravilnik-o-tehnicnih-pripomockih-in-prilagoditvi-vozila

Lonodon - multisenzorno

Za otroke do 5 let so v Geffrye muzeju pripravljene (sicer na koncu 19. st.) različne animacije. Mladostniki imajo opcijo izbrati svoj avdio vodič preko telefona. 

Izbrani predmeti iz razstave za potipat (lahko tudi pokukaš) ter nato informacija o njem.

Piknik košare z šalčkami, čajnikom, igrami, pliškoti, prtički)

Ves Tate ima touch tours. 

Hands on delavnica

Predvsem pa smo bili navdušeni nad Hands on delavnicami v British museum, kjer prostovoljci vodijo delavnice v posameznih sobanah, na temo le-teh. Imajo po pet originalnih objektov (starih tudi do 4000 let!). Vprašajo obiskovalca, kaj ga najbolj zanima od objektov in nato jih obrazložijo, ti jih dajo v roke (brez rokavic!)... jasno da potem ostaneš tam in poslušaš obrazložitev za vseh pet objektov (recimo pri Afriški zbirki so bile na izbiro: svilena ruta, obesek za osla, ovratna verižica za žensko, uteži. Za prvotno zbirko pa: arabska keramična ploščica, kamen sekire, dve posodici). Gre za neke vrste individualen razgovor ob objektu interesa. Ali te pritegne je odvisno tudi od tega, koliko je sam predstavitelj pri stvari.

London - avdiodeskripcija

V Geffrye muzeju (stanovanja srednjega razreda) sem brezplačno dobila avdio vodič za slepe (drugače stane 3funte). Opisi posameznih sob so bili odlični. Opozorili so na marsikaj, na kar ne bi drugače bila pozorna. Na začetku predstavijo samega vodiča, napravo in dva človeka, ki bosta govorila. Prehode v druge prostore nazorno opišeta (za vami je to in to in greste naravnost, tla ne bodo več lesena temveč tapicirana). Že na začetku pove, koliko časa traja celotno vodstvo, če poslušaš prav vse. Na začetku poda le osnovne informacije, nato ti da izbiro, kaj želiš še podrobno poslušati: opis sobe, opis neke posebnosti v tej sobi, kaj se je v tej sobi dogajalo, pričevanja iz tega obdobja). Priporočam.
V National history museum pa lahko preko svojega pametnega telefona poslušaš enostavno vodljivega avdio vodiča.
Tate Modern ima na voljo i-map avdio vodiče za nekatere njihove slike kar on-line. Tam sem (na podlagi priporočila predavateljice iz spomladanske AKTIV konference) vzela avdioopis za razstavo. Zelo prijazno so mi ga iskali 10 min, pa potem polnili še nadaljnjih 10 min a je delal le za dva objekta, potem je pa crknil (tok o tem koliko so pripravljeni na obisk vizualno hendikepiranih). No, vendar že ta dva opisa, za Richarda Serra (sicer en manjši kip meni ljubega kiparja) in Nikki de saint Falle (kipe bolj poznam, tu je bila razstavljena slika) -  sta bila fenomenalna, nabita s čustvi. Oba z možem sva z zanimanjem poslušala in zvedela, oz. opazila marsikaj, kar drugače ne bi. Če pa bi res prišel kak slaboviden na ogled razstave, bi pa kar malo težko prebral majhne številke ob umetniških izdelkih, saj sva jih komaj videla. Ta problem se je pojavil še v naslednjem vodiču, ko sem še enkrat odšla v Portrait gallery, kjer sem preizkusila avdio vodiča, ki ga dobiš brezplačno. Tu (zdaj ko sem ga drugič doživljala, sem ugotovila, da je vse le en velik časopis Sun, čisti trač, kar naenkrat ti ni več pomembno, kako je kaj naslikano, samo še kdo je naslikan), jim niti en avdio vodič za slabovidne ni delal in so mi potem ponudili navadnega avdiovodiča. Navaden vodič, sicer zelo fancy pa me je popolnoma razočaral. Sploh me ni zanimalo to kar so govorili. Možnost je tudi, da sem bila že zelo utrujena od razstav. Prijazno pa so mi predstavili tudi kaj imajo pripravljeno za slepe (tipne slike, brajica), za slabovidne pa je že kar v samem prostoru. Za slepe je celoten napisan vodič tako obsežen, da predlagajo, da vsako posamezno nadstropje obdelaš on prideš do recepcije po drug zvezek.

Hmmm, mislim, da bomo kaj takega pripravili tudi v Zavodu. Predvsem se pa pripravljam na oktobrski seminar, ki bo vključeval tudi avdiodeskripcijo.

RNIB

Strokovna knjižnica v RNIB

Access by Design revija

Revija Insight

Revija NB

revija Special Children

Del strokovne knjižnice na temo slepote/slabovidnosti

Del strokovne knjižnice na temo bibliografij slepih in slabovidnih

London

Če je to S v brajici, naj me koklja brcne

Na avtobusih imajo rezerviran prostor za ljudi na vozičkih, katerim morajo običajni vozičkarji dat prednost. Plošča, da se lažje gor pripelješ, se lepo spusti do pločnika.

Prehodi za pešce z bunkicami

Kamorkoli greš, ne glede na ugled okolice se mi zdi, so prehodi za pešce urejeni z oznakami za slepe. Se trudijo. Tile semaforji občasno tudi piskajo. 

Barvna slepota

Počitniško branje mi je prineslo naproti knjigo Oliverja Sacsa The Island of the Colorblind. Zdaj sem pri 24% procentih (ta Kindle vse beleži). S prstom po zemljevidu sem potem raziskovala, kje vse potuje. Bolj točno, s prsti po tipkovnici.
Najprej sem iskala kraje:
Pohnpei
Guam
Pingelap
potem pa me je vrglo na članke v zvezi z zadnjim atolom:

Colour Blindness on Pingelap: An Extreme Example of the Founder Effect

Pingelap: Island of the Colorblind

Ter Youtube kanal:
https://www.youtube.com/user/achromatahoy
Torej, če želite potovati in hkrati raziskovati je to eden izmed načinov.

razstava Ali vidiš iz leta 2011

contessanally: Pollensa, Majorca: Santo Domingo Church: Can You S...: Pollensa, Majorca: Santo Domingo Church: Can You See - Installation . Under the banner of Ben Jakober ’s and Yannick Vu ’s installat...

Westminister Abbey

Reliefna tabla z vidnim tekstom in brajico ter slikami iz Westminister Abbey

Zakaj so tu reliefne tudi vidne črke, nevem. Celoten tekst, ki je viden, ni v brajico prepisan. Nekako se mi ne zdi, da bi to tablo razumel slep kar sam od sebe. Se pa trudijo.

Natural history museum

London, Natural history museum. Nič plošč z napisi, ne se dotikat. Prav vsega se lahko dotikaš. Gužva (a to je avgust in njihove šolske počitnice). Priporočam naročilo vstopnic (tudi brezplačnih) preko interneta, ker se tudi tukaj stoji za vstop v koloni in potem greš kar mimo...

Vulkani in potresi so super. Na spodnji sliki je tudi tipno razloženo (tako kot je tudi zraven še na filmu, a moraš znat Angleško) trije načini gibanja tektonskih plošč: narazen, skupaj, vzporedno.

Gibanje tektonskih plošč

Dinozavri imajo pa mogoče res eno ploščo, ne se dotikat okostja, ampak samo eno. Potem pa te vodi kolona preko različnih zakajev (za potipat) na temo dinozavrov (kako so živeli, zakaj so izumrli, kateri so, kakšne so imeli mišice, oči, zobe, kosti, kaj so jedli, kako so lovili... - vse to je v vidnih črkah v Angleščini) a obstaja tudi zvočni vodič pri vsaki razstavi.

Zvočna igrala

V Kensington parku je Spominsko igrišče princese Diane. Odprto je bilo leta 2000 a po višini dreves in grmovja sodeč zgleda že več kot 20 let star. Park je ograjen, ima le en vhod. Vanj lahko stopijo otroci le ob spremstvu odraslih in ven enako (in odrasli brez otrok notri ne smejo). Toliko samo o tem, da te ne more bit strah, da kje zgubiš otroka. Igrišče je brezplačno.
Navdušena sem nad tem, da je narejen za vse starosti in da spodbuja vsa čutila. Spodnji dve sliki prikazujeta zvočni predel igrišča, kjer lahko vidite igrala, enaka/podobna igralom pri Zavodu za slepo in slabovidno mladino. Na igrišču pri tipijih so totemi različnih čutil. Različne potke od enega predela igrišča na drugo tematsko igrišče so speljane med visokim, lepim dišečim grmovjem.

 Pohodni zvončki

Viseči ksilofon in podobno.

Grafit za slepe3

To pa je grafit za slepe. Kaj prikazuje? Relief prikazuje človeški obraz iz anfasa. Oči zaprte, skozi usta moli jezik. Relief je obešen na stenov višini glave. Nahaja pa se v Londonu... "ko notri zaviješ desno". Ha, ha.
Mogoče sem celo našla avtorja. Francoski umetnik Gregos lepi te face po svetu, začel pa je s Parizom.

Grafiti za slepe2

V Parizu so bili v letu 2007 narejeni grafiti za slepe. Če še stojijo ne vem. So na višini ramen. Gre za pest velike brajeve celice, kjer piše "l'art touche", kar naj bi pomenilo umetnostni gumb.

 l'art touche

Grafiti za slepe

Ne vem, ali postajam star/a/okopitna. Vendar me "Grafiti za slepe" kiparke Neže Knez popolnoma nič ne navdušujejo. Brajica sama po sebi je zanimiva zelo veliko vizualcem. Slepota je nekaterim vizualcem preizkušnja lastnih zmožnosti bivanja. Poetični diskurz.
Knezova je na Masarykovi ob avtobusni postaji LPP Metelkova 24 napisov spremenila v brajeve ploščice - transkribcija torej.
Najprej, da razčistim idejo o grafitih. Všeč so mi angažirani grafiti ala Banksy. Na domačo sceno se ne spoznam. Grafiti sami imajo zelo ozko mejo med veliki reklamnimi plakati. In če je nek grafit le reklama za samega avtorja (tag), potem se mi ne zdi mus, da bi vse to prevajali v brajico. To je kot ko turisti puščajo ključavnice na raznih mestih. Anonimni podpis: Tu sem bil. Zakaj se sploh moramo podpisovati? Komu se želimo dokazovati? Grafiti so včasih tako zapleteno naslikani, da jih je težko prebrati, kaj šele določiti avtorja. Lastnik je znan samo poznavalcem. Anonimen pa zato, ker je vse to protizakonito, kaj pa drugega in nimajo poguma stat za "vandalizmom".
Knezova je zbrala nekaj cvetk, ki se zdijo njej sporočilno vredni. Zdaj so v že bolj slabem stanju in prikazujejo lep obraz samega Metelkova mesto. Raztur. Stena, grafiti sobolj ko ne nezanimivi v tem trenutku. Kaj se je zdelo njej zanimivo? Ne vem.

napisano nekaj kot sbire

 

preveden neberljiv grafit v brajici ima grafit s flomastrom hype! hype!

preveden grafit ima grafit valid! amuze

Transkripcija grafitov, ki nimajo vizualne vrednosti, vsebinske pa tudi ne kaj dosti. Spominja me na igro telefončke. Zakaj? Ker dobijo predelavo neke informacije. Slepi imajo nekaj časopisov, prilagojenih v njim primernih tehnikah Vsebinsko prikazujejo izbor kar se je nekomu drugemu zdelo vredno. Če dobimo 80% informacij skozi oči, se mi, da jim stalno serviramo neke predelane informacije, ki so bile prej vizualne in seveda, če ne poznamo pravil avdiodeskripcije, pa tudi to verjetno ni optimalno, avtomatično vdelamo v to predelano informacijo naše zanimanje, želje, pa tudi frustracije. Odvzamemo jim pravico do prvega vtisa. Mi postanemo posredniki. Jim serviramo vse? Delamo selekcijo namesto njih? Po kakšnih merilih?

1. Osebno se mi zdi, da imajo slepi pri tej poplavi vizualnih sporočil srečo, da ne vidijo vsega. 
2. Druga stvar je, brajica je za slepe in ni za slabovidne, prosim nehajte spravljati ti dve kategoriji skupaj, je že dosti diplomskih lapsusov (tekst v spodnji povezavi siol).
3. Tretja stvar je en mali problemček. Grafiti so na višini penisa... Imam pač bujno domišljijo. Si res predstavljate, da se bodo vsi slepi z veseljem dotikali teh grafitov? Že napisov na avtobusnih postajah se niso radi dotikali (nevidna in vidna umazanija ala nalepljeni čigumiji...). Njen cilj, da bi sami brez posrednika prebrali grafite, je tako malo zgubljen. Brati nekaj na višini dlani z blazinicami prstov obrnjenimi navzgor je pa tudi po moje bolj težko (razen če sediš).
4. Ker imajo naključno pozicijo, jih je težko najti brez vodstva (v primerjavi recimo z stalno pozicijo zdaj že večinoma bivših avtobusnih brajevih napisov).
5. Pri brajici se zgubi ves vizualni, tehnični efekt, ki ga recimo nek grafit celo mogoče ima in z njim mogoče tudi nekaj posreduje. No, mogoče se pri avdijo vodičih to nadomesti.

Pri tem pa so grafiti za slepe že nastajali pod okriljem Smetumet v Mariboru v sklopu EPK leta 2012. Tam bi mogoče prej govorili o grafitih brez posrednikov.
Če mogoče slepi aplavdirajo vsakršnim poskusom prilagajanja sveta slepim, jaz ne bom. 

Kot pri zdravniku, vam takoj omogočam drugo mnenje na spodnjih povezavah:

https://dl.dropboxusercontent.com/u/38818780/rikoss/rikoss2_2014.pdf

http://www.siol.net/kultura/umetnost_in_oblikovanje/2014/05/na_metelkovi_grafiti_za_slepe_in_slabovidne_foto.aspx

Tabor

Znova  vas mlade v poletnem času vabijo na 15. Tabor mladih slepih in slabovidnih  na Kolpi

Link: http://sdss.showdown.si/

In na 8. SDSS open v Showdownu!

Link :  http://www.showdown.si/?AKTUALNO_in_ARHIV

Hoja za gledališčem

Slovenski gledališi inštitut je v svojih majhnih prostorih v starem delu Ljubljane, predstavil odlično predstavo o razvoju gledališča pri nas. Z našo osnovno šolo smo vse pogledali in potipali. Kakšno je bilo prvo gledališče in kako je zgledalo prvo stalno ljubljansko gledališče, kaj se je zgodilo z njim, kaj se je igralo, kje se je igralo v slovenščini ter kašno je gledališče danes. Potem pa še nekaj tehniških vprašanj: zakaj je nad odrom višji strop, kaj so lože, kaj so škripci... ni je bilo stvari, ki nas ne bi zanimala. Ponovitev zgodovine slovstva. Vodička Sandra Jenko je polna energije, pozitina in potrpežljiva vseznalka, ki je tu zaposlena preko projekta Dostopnost. Zelo priporočam!

Verbal Description Demonstration at Guggenheim: Krantz

Odličen prikaz verbalnega opisovanja kipa ameriškega kiparja Johna Chamberlaina (1927–2011) Ultima Thule posnetega v letu 2012 v Guggenheim muzeju v NY.
Nekaj opornih točk:
- kje smo trenutno v muzeju
- naslov kipa
- iz česa je, kako je nastal
- oblika kipa
- kako s svojim telesom to prikažemo
- ponazoritev z drugimi pripomočki, kako nastane nekaj takega (mečkanje cigaretnih škatel ali pa pločevink)
- vključitev opazovalcev (kako ga drugi vidijo)
- pogled iz drugačne pozicije (kar je pri kipu pomembna informacija, saj ga lahko gledamo okoli in okoli).

RAZŠIRIMO OBZORJA KULTURNEGA

Invalidi in pripadniki različnih narodov: spodbujevalci razvoja kulture

VABIMO VAS NA ZAKLJUČNI SEMINAR

O FIZIČNI, SPLETNI IN KOMUNIKACIJSKI DOSTOPNOSTI V KULTURI ZA OSEBE Z RAZLIČNIMI OVIRANOSTMI.

KDAJ IN KJE: 12. JUNIJA, 11.00–14.00, V KINU ŠIŠKA

PRIJAVE zbiramo do 10. junija na elektronskem naslovu beletrina@zalozba.org

VEČ INFORMACIJ o zaključnem seminarju najdete na spletni strani www.beletrina.si, video vabilo pa si lahko ogledate na povezavi

http://www.youtube.com/watch?v=moYvIOtyV60.

Predstavljeni bodo rezultati večmesečnega usposabljanja na področju dostopnosti kulture.

Natančneje bomo predstavili možnosti za odstranjevanje fizičnih ovir pri dostopnosti kulturnih institucij in izboljšanje dostopa do informacij preko spletnih strani

ter različne možnosti komuniciranja za obiskovalce z različnimi oviranostmi (gibalne, senzorne in kognitivne oviranosti).

Seminar predstavlja tudi priložnost za izmenjavo mnenj med strokovnimi sodelavci projekta in udeleženci seminarja.

Vabljeni!

Kaj čutimo pod stopali?

V Arboretumu Volčji Potok je samo še do 10. junija možen ogled dinozavrov. Priporočam. večina se da dotakniti, res so vsi enakih površin, a vsaj razlike v velikosti lahko začutimo.

A malo bolj desno od igrišč se nahaja njihov Park čutil. Tam nas plakat vabi, da se po bazenčkih z različnimi materiali sprehodimo bosi. Vsebina je včasih že v malo žalostnem stanju, a še vedno dosega svoj namen. Masaža stopal, preiskuanje različnih podlag in sponavanje samega sebe. Priporočam.

V primerjavi z Zavodskim Vrtom čutil, kjer lahko res treniramo vsa čutila, je tu sicer bolj poudarek na tipanju. Tudi na sončno nedeljo, ko je največ obiska, je v tem delu parka prijetno hladno in samotno. Cena družinske karte je 20€, če pa se takoj odločite, da boste Arboretum obiskali dvakrat, pa je 25€. V steklinjaku pa je še razstava tropskih metuljev in možno je, da se kakšen tudi usede na vas.