nedelja, 29. december 2013

Veččutno vodstvo po Kolesu v MML

Večutno zaznavanje je po definiciji že tisto zaznavanje, kjer uporabiš najmanj dva čuta (to je iz pedagogike). Kar nas lahko vodi v to, da še vedno zelo osiromašeno spoznavamo svet skozi vid in sluh. Torej bi pravo veččutno zaznavanje v resnici moralo biti kot vsečutno zaznavanje. Prevezo uporabimo v primeru, ko želimo predstaviti nek problem striktno skozi druga čutila, opozoriti na podrugačenje predstav, ki jih na ta način dobimo, ali pa, če bi želeli na hitrico predstaviti še svet slepih. Pri tem moramo obiskovalce/udeležence opozoriti, koliko časa bo to delo s prevezo trajalo in predšolski otroci morajo pri tem imeti posebno dovoljenje, da lahko kukajo, saj se večina boji biti v temi. 
Zadnje veččutno vodstvo, ki sem ga doživela z družino je bilo V Mestnem muzeju po razstavi Kolo v sklopu projekta Aktiv. Vodili sta Katrin in Ana. Sama razstava obsega tri okrogle prostore vizuialno postavljenih stvari iz časa koliščarjev in mislim, da če bi imeli le samostojen ogled, bi celoten ogled trajal 5 min. Zdivjali bi skozi in ostalo nam ne bi nič. Popolnoma vizualna razstava zahteva malo več interakcije za nas navadne smrtnike.
Veččutno vodstvo nam je najprej (ti, ti Nina, ker nisi poslušala navodil na začetku) v prvi sobi rahlo zmedeno predstavilo časovni trak (vizualno popolnoma nezanimiva soba, tako da, dekleti sta vseeno naredili čudež). Druga soba je bila na račun spoznavanja življenja v času, ko so uporabljali to kolo, polna različnih čutnih zaznav: od vonja, okusa, kinestetičnih prizkusov, samega tipa in vse je bilo seveda stalno pospremljeno z zvokom. Zadnja soba je KOLO. Zastraženo kolo. Kolo staro 5200 let, najdeno pri Vrhniki. Na srečo so bili pri Aktivu pripravljeni. Pa smo otipali potopljeni les, maketo kolesa... Ker je našo punco zelo zanimalo še 2. nadstropje, smo po čisti sreči našli še sobo za eksperimentiranje (zopet, verjetno spodaj nismo poslušali, kam naj bi še šli, pa najbrž ima to marsikatera družina problem s tem, ker starše skrbi, da otroci ne poslušajo, sami nehajo poslušat, ko jih opozarjajo). Soba polna stvari, ki sodijo v koliščarsko obdobje: smo tkali, predli, mleli žito in kamne, delali luknje v kamen, risali na stene, delali ograje...










 


Razstavo zelo priporočam prav z veččutnim vodstvom! Razstava bo na ogled le še do aprila 2014.

Ni komentarjev:

Objavite komentar