Ryoan-ji

 

Tempelj Ryoan-ji v Kjotu je znan tudi po elementih zena. Na kamnitem vrtu je v pesek razporejenih 15 kamnov, ki jih vseh skupaj nikoli ne moreš videti. In tako meditiraš in opazuješ kamne. Če bi jih videl 15, bi spadal med razsvetljene. A kaj ko se ti včasih zazdi, da jih vidiš celo 17. Tempelj je bil večkrat porušen/zažgan (nazadnje nekje v 50h letih 20. st.), a kamni so ostali, tempelj pa na novo zgradili in je še v uporabi.

Pred tem si lahko še pogledaš miniaturo vrta z brajevo obrazložitvijo. Tam vidiš iz ptičje perspektive vseh 15 kamnov. Samo ko potipaš pesek, se le-ta premakne. Pesek je namreč na vrtu oblikovan z grabljami in že samo oblikovanje tudi pomeni meditacijo. Seveda se premakne in vzorec se uniči, ko stopiš gor (zato pa ne smeš po tem hodit). A že sam vzorec je zelo lep. Krožne črte peska obkrožajo kamne, le-tega potem povezujejo ravne črte.

Drugače semi zdi Japonska glede prilagoditve okolja za slepe grozljivo pred nami. Grozljivo tudi zato, ker so njihove vodilne linije že tok stare, da so začele razpadati.

Brajica na pločevinki

Japonska, Tokijo. Na vseh alkoholnih pijačah v pločevinkah je brajica. Na vseh isto. Kaj točno, pa ne vem.

Maria Theresia von Paradis (1759-1824)

Maria Theresia von Paradis se je rodila na Dunaju 15. maja 1759 avstrijskemu vladnemu uslužbencu Josefu Antonu von Paradisu. Pri treh letih je izgubila vid a je kljub temu pridobila dobro izobrazbo. Pri sedmih letih so jo opozorili v cerkvi na petje in od takrat je bil njen glasbeni talent vedno bolj viden. Starši so jo poslali v uk k skladatelju Koželuchu. Tu se je učila klavirja in petja. Pri enajstih letih je pela sopran v Avguštinski cerkvi na Dunaju in se spremljala na orglah. Cesarica Maria Tereza naj bi bila njena botra in ji je letno plačala 200 guldnov , s katerimi si je plačala nadaljnje izobraževanje. Poleg glasbe se je učila tudi jezika, zgodovine in geografije. Imela je lastno taktilno mapo, pisala pa je s pisalnim okvirjem. Kasneje ji je dunajski mehanik Wolfgang von Kempelen skonstruiral napravo za pisat. Glasbene note so bile izrezane iz kartona in prilepljene na debelejši papir. Uporabljala je tudi leseno ploščo z dvignjenimi črtami, kamor si lahko pritrdil glasbene znake. 

Bila je zelo elegantna, neodvisna po svojem domu, za kar so jo zelo občudovali. Znala je plesat minuet. Znana pa je postala zaradi svojega igranja klavirja in petja. Leta 1784 je z mamo odšla na umetniško turnejo po Nemčiji in Švici. Njen uspeh jo je spodbudil, da je naslednje leto odšla za 6 mesecev v Pariz. Valentin Haüy, ki je kasneje odprl prvo šolo za slepe, je tudi prisostvoval na enem od njenih koncertov. Nato naj bi se z njo tudi srečal, se z njo pogovoril in pregledal njene pripomočke. Nad njo je bil navdušen tudi Johann Wilhelm Klein, ki je odprl prvo šolo za slepe na Dunaju leta 1804. 

Tudi v Londonu so bili nad njo navdušeni. Bodoči kralj Juri IV jo je spremljal na violončelu. Njeno dvoletno turnejo je končala v Bruslju ter se vrnila domov pomladi leta 1786. Od takrat dalje je bilo njeno življenje bolj privatno. Redko je nastopala a s komponiranjem je nadaljevala. 

Leta 1808 je odprla prvo javno glasbeno šolo na Dunaju, kjer so se dekleta lahko učila igrati klavir, peti. Bila je ravnateljica te šole do svoje smrti 1. februarja, leta 1824. 

Njen grob je neznan, večino njenih skladb pozabljenih. Živi pa kot spomin na njeno moč in voljo, da kot slepa ženska pokaže svoje sposobnosti, svojega duha in šarm.

Povzeto po članku Maria Theresia von Paradis (1759-1824) avtorja Matthias F. Bleier, str. 26-31 v Review of the European Blind, št. 2 XX, 1978