André Turpin: Na svetlobo

V letu 1986 je kanadski umetnik André Turpin (1937-2017) postavil bronast kip v naravni velikosti z naslovom Na svetlobo. Kip je postavljen na betonski podstavek, kjer je izpisano Traversée du monde (Prečkanje sveta). Prikazuje slepi mlajši par, prvi ima v rokah palico, drugi stoji rahlo za njim in se ga drži za ramo. Hodita pokončno in odločno in s ponosom. Postavljen je bil ob 125 letnici Inštituta Nazareth et Louis-Braille Institute, edine specializirane rehabilitacijske ustanove v Quebecu. 

Gabriel von Max: Svetloba

Martin Jaedicke v reviji Review of the European Blind št. 3 letnika LXXIII iz leta 1991, na str. 32 opisal sliko avstrijskega slikarja Gabriela Maxa (1840-1915) z naslovom Svetloba iz leta 1890 (jo tudi najdete na tem istem Wiki naslovu). 

Torej ob jutrišnjem solsticiju, ko pri nas doma odpremo luči na smreki in uradno dovolimo, da se lahko začnejo jest okraski, začnimo z sliko na temo svetlobe. Kmalu bomo tudi zares občutili, da se dan daljša.

Gabriel Max je okoli leta 1890 naslikal alegorijo svetlobe, kjer je vzel lepo slepo deklico kot objekt slikanja. Le-ta sedi na kamniti klopci v manjšem prostoru in v desni iztegnjeni roki drži oljenko. Pri nogah sta prekrižana dva palmina lista, ki prekrivata njeno dolgo belo krilo in svetlo rumeno pokrivalo. Njen obraz je miren, ima zaprte oči, črni lasje se ji prosto spuščajo po hrbtu do klopi. Okoli vratu ji visi večji križ.

V niši na njeni desni je kontrast njeni lepoti v obliki starejše ženske oblečene v črno. Strmi v sedečo dekle, čakajoč, da njena svetloba preneha svetiti. Njeni sivi lasje so prekriti s kapuco. Roki drži skupaj v naročju. Slepo dekle pa mirno in pokončno sedi, držeč svetlobo da bi premagala temo, vedoč, da so poleg nje še najmanj štiri goreče oljenke.

Simbolika se skriva v svetlobi in senci, črni in beli, mladem in starem, lepoti in grdoti, življenju in smrti. Zakaj potem je nosilka svetlobe slepa? Verjetno, da bi povečal čustveni učinek slike.

...

Osebno (jaz Nina) se sprašujem, zakaj bi bilo dekle sploh slepo? In zakaj bi označili starejšo gospo kot grdo (tako natančno pa spet ne vidim)? Po drugi strani pa so vse oljenke prižgane, torej bodo vse hkrati nehale goreti. Svetloba je sedaj močna. Spomni me na tisto pesem Edne St. Vincent Millay iz leta 1920:

My candle burns at both ends

It will not last the night;

But ah, my foes, and oh, my friends -

It gives a lovely light.

Pa imamo burnt out sindrom.

Slepi harfist

Martin Jaedicke v reviji Review of the European Blind št. 2 letnika XXXVI iz leta 1982, na str. 32 razmišlja o gravuri Ernsta Dertingerja (1816-1865), nemškega umetnika, z naslovom Slepi harfist, ki ga je naredil po sliki Ferdinand Rothbarta. Daljše raziskovanje pa je pokazalo, da je teh slepih harfistov še kar nekaj.

Pa začnimo z gravuro. Objavljena je bila leta 1855 v časopisu Družinsko branje (Letture di famiglia) v Trstu. Prikazuje slepega harfista in otroka v zasneženi pokrajini. Moški ima na ramah natovorjeno harfo. Oblečen je v pumparice, nogavice čez kolena, visoke čevlje, debel plašč in klobuk s širokimi kraji, izpod katerega mu pri strani štrlijo svetli lasje. Oči ima zaprte. Roke ima v rokavicah, z desnico drži pohodniško palico, z levico drži dekle za roko. Slepa deklica ima na glavi ruto, ogrnjena je v plet ter gleda nebo. V levi roki drži košaro. Hodita po še neizhojenem snegu mimo kamnov, golih grmov ter znamenja. V daljavi na desni vidimo hiše in cerkev. 

Tudi Ludwig Richter, ki se ga bom dotaknila v kakšni kasnejši objavi, je upodobil slepega harfista.

John Smith, slepi harfist iz Conway, ki ga je upodobil Julius Caesar Ibbetson kot akvarel, svinčnik z akvarelom in kot verjetno olje na platnu. 

Potem pa so tu še pravi slepi harfisti. Turlough Carolan (1670 – 1738), irski skladatelj, ki je umrl 280 let nazaj, je sestavil Carolanove sanje, za katere so menili, da so osnova Led Zeppelinovim Stairway to heaven.

Carolan je oslepel zaradi črnih koz pri 18 letih in glasba je bila edino opravilo, ki ga je lahko opravljal v poznem 17. st. Po treh letih učenja je dobil vodiča in konja, da je lahko potoval in nastopal od mesta do mesta po Irskem.  Z njegovo smrtjo je tudi prenehala tradicija potujočih minstrelov. V 18. st. so bili znani še slepi harfisti John Parry (naslikal ga je njegov sin velški slikar William Parry), Dominick Mongan in Arthur O’Neill (na isti spletni strani). V 19. st. je bila ustanovljena šola za slepe harfiste, kjer se je šolal tudi Patrick Byrne (1794–1863), prvi, ki je bil fotografiran. Na fotografiji sedi na lesenem stolu z izrezljanim naslonjalom. Pokrit je z dekami, da zgleda, kot da bi imel krilo (mogoče pa je oblečen v krilo?). Glavo ima obrnjeno rahlo navzgor in na glavi ima venec listov. Nase ima naslonjeno harfo in roke ima postavljene kot da nanjo igra.

Jacques Callot: Slepi mož in njegov pes

Jacques Callot je francoski grafik, ki je živel med 1592 in 1635 letom. Jedkanica z naslovom Slepi mož in njegov pes je velika cca. 90 x 140 cm in je del serije Berači. Callotove miniaturne grafike prikazujejo življenje zgodnjega 17. st. z vsem bliščem in bedo, veseljem in žalostjo.  Serijo Berači je naredil v letih 1622/23 in vsebuje 25 jedkanic: invalidi, enooki ljudje, slepi, matere z majhnimi otroci in lajnarji. 

Slepi mož je prikazan s nekaj črtami in zavzema celotni list. Na začetku težko prepoznamo, da je slep, ker je njegov klobuk potegnjen nizko čez obrvi. Glava je nagnjena rahlo naprej. V rokah drži palico. Na vrvici ima kosmatega psa, ki nas budno in sumljivo opazuje. Vpadljiva je tudi trdna škatla, saj jo ostali berači nimajo. A slep mož jo potrebuje, saj bi nekdo z lahkoto prevrnil drobiž z z dlani ali klobuka.

Callot je narisal slepega moža brez sentimentalnosti in brez neke socialne obsodbe. 

povzeto po: Martin Jaedicke v reviji Review of the European Blind št. 3 letnika XXXVII iz leta 1982, na str. 32.