torek, 27. februar 2018

Prvi brezserifni fonti

Veste kaj so to fonti? To so pisave, ki jih lahko izbereš v kašnem urejevalcu teksta. Brajica ima samo en font, eno velikost (ok, tu se da še debatirat, nekje tiskajo malo manjšo za majhne prstke, višje, za začetne bralce, a načeloma ostajamo pri eni velikosti, eni obliki). Vidne črke pa so lahko različnih oblik, razlike so že med malimi in velikimi črkami (pri brajici je samo predznak, ki opozarja, da je velika začetnica). Mali vidni a je lahko krog s črto na  desni strani, lahko je mali krogec s črto nad njim, ki ga obkroža še po desni strani. Lahko ima debelejše vodoravne črte, lahko je razpotegnjen...
Ko predavam o gradivu, prilagojenemu za slabovidne in za dislektike, ponavadi uporabim izraz brezserifni. To so tiste črke, ki nimajo zastavic (kot jih ima Times) na koncu ravnih črt. Te brezserifne črke naj bi bile primernejše za branje, če slabše vidiš (kot so Arial, Helvetica).
In tu pridem do oblikovalske zgodbe: prvi brezserifni fonti so se pojavili zaradi slepih. Večina izumov je bila najprej vojaških, tako tudi brajica, a brezserifni fonti? Tu pa bi se skoraj zgodil čudež, če bi bili fonti javni, pa niso bili - namenjeni so bili le slepim in njihovim videčim sorodnikom, učiteljem. Le-te je leta 1786 izumil in prvi uporabil Valentin Haüy v Eseju o izobraževanju slepih. Šele čez 30 let so se nato pojavili prvi javni brezserifni fonti z imenom Egipčanski.

Črke, ki jih je uporabil, izhajajo iz pisanih črk, vendar so poenostavljene in med posameznimi črkami je malo prostora, da so jih slepi lahko brali in tiskali.
https://camillesourget.com/en-12022-haUy-valentin-essai-sur-l-education-des-aveugles--the-first-printed-book-.html