Grafiti za slepe2

V Parizu so bili v letu 2007 narejeni grafiti za slepe. Če še stojijo ne vem. So na višini ramen. Gre za pest velike brajeve celice, kjer piše "l'art touche", kar naj bi pomenilo umetnostni gumb.

 l'art touche

Grafiti za slepe

Ne vem, ali postajam star/a/okopitna. Vendar me "Grafiti za slepe" kiparke Neže Knez popolnoma nič ne navdušujejo. Brajica sama po sebi je zanimiva zelo veliko vizualcem. Slepota je nekaterim vizualcem preizkušnja lastnih zmožnosti bivanja. Poetični diskurz.
Knezova je na Masarykovi ob avtobusni postaji LPP Metelkova 24 napisov spremenila v brajeve ploščice - transkribcija torej.
Najprej, da razčistim idejo o grafitih. Všeč so mi angažirani grafiti ala Banksy. Na domačo sceno se ne spoznam. Grafiti sami imajo zelo ozko mejo med veliki reklamnimi plakati. In če je nek grafit le reklama za samega avtorja (tag), potem se mi ne zdi mus, da bi vse to prevajali v brajico. To je kot ko turisti puščajo ključavnice na raznih mestih. Anonimni podpis: Tu sem bil. Zakaj se sploh moramo podpisovati? Komu se želimo dokazovati? Grafiti so včasih tako zapleteno naslikani, da jih je težko prebrati, kaj šele določiti avtorja. Lastnik je znan samo poznavalcem. Anonimen pa zato, ker je vse to protizakonito, kaj pa drugega in nimajo poguma stat za "vandalizmom".
Knezova je zbrala nekaj cvetk, ki se zdijo njej sporočilno vredni. Zdaj so v že bolj slabem stanju in prikazujejo lep obraz samega Metelkova mesto. Raztur. Stena, grafiti sobolj ko ne nezanimivi v tem trenutku. Kaj se je zdelo njej zanimivo? Ne vem.

napisano nekaj kot sbire

 

preveden neberljiv grafit v brajici ima grafit s flomastrom hype! hype!

preveden grafit ima grafit valid! amuze

Transkripcija grafitov, ki nimajo vizualne vrednosti, vsebinske pa tudi ne kaj dosti. Spominja me na igro telefončke. Zakaj? Ker dobijo predelavo neke informacije. Slepi imajo nekaj časopisov, prilagojenih v njim primernih tehnikah Vsebinsko prikazujejo izbor kar se je nekomu drugemu zdelo vredno. Če dobimo 80% informacij skozi oči, se mi, da jim stalno serviramo neke predelane informacije, ki so bile prej vizualne in seveda, če ne poznamo pravil avdiodeskripcije, pa tudi to verjetno ni optimalno, avtomatično vdelamo v to predelano informacijo naše zanimanje, želje, pa tudi frustracije. Odvzamemo jim pravico do prvega vtisa. Mi postanemo posredniki. Jim serviramo vse? Delamo selekcijo namesto njih? Po kakšnih merilih?

1. Osebno se mi zdi, da imajo slepi pri tej poplavi vizualnih sporočil srečo, da ne vidijo vsega. 
2. Druga stvar je, brajica je za slepe in ni za slabovidne, prosim nehajte spravljati ti dve kategoriji skupaj, je že dosti diplomskih lapsusov (tekst v spodnji povezavi siol).
3. Tretja stvar je en mali problemček. Grafiti so na višini penisa... Imam pač bujno domišljijo. Si res predstavljate, da se bodo vsi slepi z veseljem dotikali teh grafitov? Že napisov na avtobusnih postajah se niso radi dotikali (nevidna in vidna umazanija ala nalepljeni čigumiji...). Njen cilj, da bi sami brez posrednika prebrali grafite, je tako malo zgubljen. Brati nekaj na višini dlani z blazinicami prstov obrnjenimi navzgor je pa tudi po moje bolj težko (razen če sediš).
4. Ker imajo naključno pozicijo, jih je težko najti brez vodstva (v primerjavi recimo z stalno pozicijo zdaj že večinoma bivših avtobusnih brajevih napisov).
5. Pri brajici se zgubi ves vizualni, tehnični efekt, ki ga recimo nek grafit celo mogoče ima in z njim mogoče tudi nekaj posreduje. No, mogoče se pri avdijo vodičih to nadomesti.

Pri tem pa so grafiti za slepe že nastajali pod okriljem Smetumet v Mariboru v sklopu EPK leta 2012. Tam bi mogoče prej govorili o grafitih brez posrednikov.
Če mogoče slepi aplavdirajo vsakršnim poskusom prilagajanja sveta slepim, jaz ne bom. 

Kot pri zdravniku, vam takoj omogočam drugo mnenje na spodnjih povezavah:

https://dl.dropboxusercontent.com/u/38818780/rikoss/rikoss2_2014.pdf

http://www.siol.net/kultura/umetnost_in_oblikovanje/2014/05/na_metelkovi_grafiti_za_slepe_in_slabovidne_foto.aspx