Opisovale so se tri fotografije na način, kaj je v spodnji tretjini, srednji, zgoraj. Kaj je na levi, desni strani. Na sredini. Kje stoji fotograf? Kaj je temno, kaj svetlo, kaj nam pade v oči? Interpretacijam se izogibamo, čeprav se je pojavilo tudi vprašanje (ko je že ravno fotograf tu bil) kaj pa ni na fotografiji, kaj je tisto, kar je zavestno izpustil? Kje se čusti človeka?
G. Bavčar je povedal zanimiv primer, kako se razloži meglo slepemu od rojstva. Naj otipa telefon, potem pa mu če telefon položimo nežno tkanino ter ga vprašamo, kaj zdaj čuti. Obrisi postanejo skozi tkanino zabrisani, tako kot naredi tudi megla. In čim bolj gosta je megla/debela tkanina, tem manj se vidi/čuti.
Horizont je razlagal (g. je videl do svojega 12 leta) kot mejo do kam sežeš z rokami. Ne skrajno mejo (ker tudi pogled seže do vrha gor, ki pa niso naš horizont) temveč rahlo pod njo.
Dodam še mojo razlago perspektive iz šolskih klopi: zvok se popači z oddaljevanjem, tako se tudi vid. Zvok se z oddaljevanjem tiša, in z oddaljevanjem manj vidimo (zanimiva pripomba mi je bila, da smo mi vsi v resnici ljudje z zamegljenim vidom, saj nihče ne vidi ostro na daleč). Če gledamo nek manši predmet, ga povežemo z vrvicami in jih primemo z rokami. Pri nas so vrvice bolj narazen, na predmetu bolj skupaj. Vse pa se spreminja tudi, če čepimo ali stojimo.
Zdaj me zanima, kako razložiti zrcalo. Otroci berejo zgodbo Zrcalce Gregorja Viteza, pa ne dojamejo zakaj je smešna. Ali pa ko tepejo kozla po senci iz Kozlovske sodbe v Višnji Gori. To bom tudi morala enkrat še sama razlgati, ne le da se čudim Aksinjinim razlagam.
