Razstava Novo mesto 1848-1918

Nek četrtek v avgustu smo se z otroki odpravili v Novo mesto na zgoraj omenjeno razstavo. Zmešali smo malo zabave z službo, pa je zopet bil uspešen podvig. 
Na ta oblačen dan smo našli parkirni prostor čisto sredi centra, kjer je igrala prijetna živa jazz glasba. Potem smo odjadrali do cerkve na vrhu, kjer nas je pričakala bučna glasba orgel nekoga, ki je vadil. Naš Erik je bil kar malo prestrašen. Do muzeja pa sta nato spet le še dva koraka navzdol. Družinska karta je prišla 10€ (ne vem točno, je plačal mož). Bili pa smo pravi osamelci v muzeju.
Razstava se je odprla že novembra 2011 in bo na ogled še celo leto do 31. decembra 2014. Zanimivo prikazuje zgodovino mesta v obdobju konca 19. st. z veliko artefakti, slikami in že skoraj preveč podatki za navadne ljubitelje zgodovine. Na začetku nam je gospa odprla orkestrion, ki je zaigral Radetski marš. Občudovali smo to napravo, ki lahko zaigra 9(?) skladb s pomočjo valja, činel, bobna in triangla.

Kar me je ob reklamiranju najprej zmotilo je bila uporaba brajice v oblikovalske-okraševalne namene. 

A zdaj po ogledu razstave nekako vidim poanto, da so želeli (verjetno prvo svojo tako razstavo) opozoriti ljudi, da so nekaj "končno" prilagodili tudi za slepe (v knjigi obiskov, so ljudje ganjeni, da se to da). Tako se brajica pojavi vidna v samem napisu imena razstave ter kot oznaka ob slikah (ter seveda kod prava brajica). Hecno, ampak te pikce, ki so jih uiporabili pri označevanju slik in pripadajočega teksta, so mene čisto zmedle, pa lahko rečem, da brajico drugače normalno berem z očmi. 
Za slepe je zelo dobro prilagojena. Vodilna črta te vodi cik cak po razstavnem prostoru. Na vsakem panoju je odprtina, kjer si lahko izbrani predmet potipaš. 

Kar me je prijetno presenetilo je bilo to, da so kopije predmetov naredili iz podobnih materialov in so že po temperaturi zelo zanimive za dotikat. Sprašujem se, če bi bilo možno si nekatere kipe tudi potipat, če bi vedeli, da ste zares slepi. Mi si jih nismo upali. Na koncu te pričaka mala temna soba, kjer s pomočjo bele palice preizkušaš svojo orientacijo v prostoru in se izmikaš trem nastavljenim večjim objektom. 

Z orientacijo po prostoru, pripomočki za enostavno pisanje, ki so predstavljeni v naslednjem prostoru tako poskušajo prikazati svet slepih. Aja, otroci pa potem hop na računalniško igro, ki je takoj zraven.

Razstavo zelo priporočam!

Bi bili akter v filmu?

Matija Kogoj, študent višje strokovne šole v Sežani, želi s slepo ali slabovidno osebo posneti dokumentaren film.

Film bi moral biti posnet do 10.8.2013. Snemalo bi se tri do štiri dni po Ljubljani, večinoma na prostem v jutranjih in večernih urah.

Za kratek film, torej 15-30 minut posnetkov bi moral osebi slediti skozi dan in posneti njeno početje. Namen je ta, da je le prisoten pri dogajanju in bi čim bolj neopazno opravil svoje delo. Poleg tega, bo morda potrebno posneti še nekaj krajših, igranih prizorov. Sledil bo razgovor z osebo o njenih občutkih in doživljanju sveta.

V dokumentarnem filmu ga zanimajo predvsem občutenja in doživljanje sveta slepih ali slabovidnih. Meni, da se je večina ljudi pričela preveč znašati na vid kot sredstvo za preživetje in delovanje; največ oglasov je vizualnih in na tem je narejeno največ študij, vse več naprav sloni izključno na vidu (ironično telefoni na "dotik"), za prehrano je bolj pomembna vizualna užitnost od dejanskega okusa... videti hoče spremembe zadnjih ~10 let s stališča nekoga, ki "vidi" tisto, česar mi več ne.

Želi si delati z osebo, ki je pripravljena spregovoriti o svojem videnju in doživljanju sveta.

Film bi bil last šole in naj ne bi bil objavljen zunaj učilnice.

Njegovi kontaktni podatki so dosegljivi pri avtorici tega bloga.